Ustvarjajo milijarde: otroci kopljejo, dokumente ponarejajo kar 'regulatorji'

Cena zlata je letos presegla 160.000 dolarjev oziroma približno 143.000 evrov za kilogram. Pred dvema desetletjema je bilo treba za kilogram odšteti približno 19.300 dolarjev. V dolarjih se je tako cena zlata povečala za več kot osemkrat. Izjemna rast cen je spodbudila nov razmah izkopavanja, podoben zlati mrzlici, tudi na območjih, kjer je pridobivanje zlata nezakonito, nevarno ali povezano s hudimi kršitvami človekovih pravic.

Po ugotovitvah preiskave časnika The New York Times zlato iz takšnih virov ni nujno izključeno iz mednarodne trgovine. Nasprotno, prek rafinerij in zapletenih dobavnih verig lahko postane del povsem običajnega finančnega sistema.

Osrednjo vlogo pri nadzoru nad svetovno trgovino z zlatom ima londonsko združenje London Bullion Market Association (LBMA), ki se predstavlja kot globalna avtoriteta za plemenite kovine.

Združenje določa standarde za obrate, katerih zlate palice sprejemajo največji mednarodni trgi. Po podatkih, navedenih v preiskavi, je v sistem vključenih 67 certificiranih obratov za prečiščevanje zlata. 

Te morajo dokumentirati izvor zlata in opravljati preverjanja, s katerimi naj bi preprečile, da bi v dobavne verige prihajalo zlato, povezano s kriminalom, otroškim delom, kršitvami človekovih pravic ali uničevanjem okolja.

Certifikat LBMA je zato pomemben pogoj za dostop do največjih trgov z zlatom.

Toda preiskava The New York Times razkriva velike pomanjkljivosti takšnega sistema.

Združenje se pri preverjanju izvora zlata močno zanaša na dokumentacijo, ki jo pripravljajo sami obrati in njihovi revizorji. Neodvisno preverjanje razmer v rudnikih je omejeno, kršitve pa po ugotovitvah novinarjev pogosto ne vodijo do resnih posledic.

Novinarji so med preiskavo obiskali rudnike na Madagaskarju, kjer so naleteli na številne primere nevarnega dela in uničevanja okolja.

V rudnikih so otroci drobili kamenje in prenašali vedra rude, majhni otroci pa so se gibali v neposredni bližini približno 30 metrov globokih rudniških jaškov.

V rudniku Madagold so novinarji opazovali tudi otroke, ki so delali v nevarnih razmerah, nekateri pa so pili vodo iz odtočnih cevi.

V drugih delih države so nezakoniti rudniki posegali v kmetijska zemljišča in naravna območja.

V bližini mesta Mananjary so bagri riževa polja spreminjali v ogromne izkopne jame, čeprav so oblasti odredile ustavitev dejavnosti. Na severu države so delavci sekali drevesa v naravovarstvenem območju, da bi pridobili les za utrjevanje rudniških jaškov.

Regionalni predstavnik oblasti Firmin Razafindratondra je za The New York Times povedal, da je na območju celotna dejavnost pridobivanja zlata nezakonita.

Preiskava je posebno pozornost namenila vlogi madagaskarske centralne banke. Ta je pred nekaj leti začela oblikovati državne zlate rezerve in kupovati zlato iz različnih delov države. Vladni dokumenti, ki so jih pridobili novinarji, kažejo, da je del zlata prihajal tudi iz rudnika Madagold, kjer so bili dokumentirani primeri otroškega dela. Del zlata je prihajal tudi od posrednikov, ki so ga odkupovali v neuradnih rudnikih.

Toda centralna banka je imela težavo: da bi zlato lahko prodajala na najpomembnejših mednarodnih trgih, je potrebovala predelavo v rafineriji s certifikatom LBMA. Predstavniki banke so zato odpotovali v Švico, kjer so iskali obrat, pripravljen sprejeti njihovo zlato. Sprva so naleteli na zavrnitve.

Švicarski obrati so dvomili o izvoru in zakonitosti zlata, saj madagaskarska centralna banka ni mogla zadovoljivo pojasniti vseh dobavnih virov. Marc Ummel, strokovnjak za dobavne verige zlata pri organizaciji SwissAid, je pojasnil, da niso želeli sprejeti zlata, za katerega ni bilo mogoče zanesljivo preveriti izvora. Toda Madagaskar je nato našel drugega partnerja.

Leta 2023 je madagaskarska centralna banka sklenila dogovor z Istanbul Gold Refinery, enim večjih obratov s certifikatom LBMA. Surovo zlato so na Madagaskarju pretapljali v približno 12-kilogramske palice in ga nato pošiljali v Turčijo. Po ugotovitvah The New York Times je bilo tako izvoženega zlata v vrednosti več deset milijonov dolarjev.

Revizor turške rafinerije je združenju LBMA predložil dokumentacijo, po kateri podjetje ni poslovalo z rudniki, pri katerih bi obstajali opozorilni znaki glede izvora zlata. Takšna navedba je pomenila, da obratu ni bilo treba opraviti dodatnih pregledov rudnikov. Vendar so bile razmere na Madagaskarju bistveno drugačne.

Nezakonito izkopavanje je bilo razširjeno, otroci so delali v nevarnih rudnikih, številni obrati pa niso izpolnjevali osnovnih varnostnih in okoljskih zahtev.

Ena najresnejših ugotovitev preiskave se nanaša na ravnanje združenja LBMA, potem ko so se pojavila vprašanja o izvoru madagaskarskega zlata. Evropska unija je namreč razmišljala o tem, da bi združenju podelila dodatno nadzorno vlogo. Med preverjanjem je evropski inšpektor naletel na posle z madagaskarskim zlatom. Postavil je vprašanje, kako je lahko ponudnik, ki predeluje zlato iz države z razširjenim otroškim delom v rudnikih, poročal, da v dobavni verigi ni opozorilnih znakov. Po dokumentih, ki jih je pridobil The New York Times, so predstavniki LBMA nato sodelovali z revizorjem turške rafinerije pri pripravi novega poročila. To je bilo oblikovano tako, da je ustvarjalo vtis, da je rafinerija tveganja prepoznala že od začetka in sprejela ustrezne ukrepe za preverjanje izvora zlata.

Novo poročilo je priznalo, da je podjetje kupovalo zlato iz manjših rudnikov, vendar je hkrati ugotavljalo, da v njih ni bilo otroškega dela. Dokument je bil nato datiran za nazaj, kot da bi bil predložen že ob prvotnem preverjanju.

Po navedbah The New York Times je takšno poročilo še vedno objavljeno na spletni strani LBMA, brez jasnega opozorila, da je bilo naknadno spremenjeno.

Pravila LBMA zahtevajo, da obrati, ki sprejemajo zlato iz visoko tveganih virov, opravijo preglede rudnikov ali jih naročijo pri neodvisnih izvajalcih. Toda Istanbul Gold Refinery se je po ugotovitvah preiskave zanesla na izjavo madagaskarske centralne banke, da pri pridobivanju zlata ni bilo otroškega dela. Njihov predstavnik Mustafa Salali je pojasnil, da so zaupali državni instituciji in da je LBMA njihovo ravnanje sprejela.

Glavna izvršna direktorica združenja Ruth Crowell priznala nepravilnosti v postopku in ocenila, da bi morali časovni potek nastajanja dokumentacije jasneje pojasniti. Združenje je navedlo tudi, da je zahtevalo določene popravne ukrepe. Zlato je kljub temu ostalo v sistemu certificirane mednarodne trgovine.

Preiskava opozarja tudi na nasprotja med javnim predstavljanjem združenja LBMA in njegovimi stališči v sodnih postopkih. Na svoji spletni strani se združenje predstavlja kot organizacija, ki določa svetovne standarde za predelavo in trgovanje s plemenitimi kovinami. Crowell je leta 2024 navedla, da LBMA določa standarde za približno 85 do 90 odstotkov svetovne proizvodnje zlata.

Toda v sodnem postopku v Londonu, kjer so prebivalci Tanzanije združenje tožili zaradi nasilja v rudniku, je LBMA poudarjala, da je majhna neprofitna organizacija, ki nima dovolj zaposlenih, strokovnega znanja ali sredstev, da bi odgovarjala za dogajanje v rudnikih.

Crowell je za The New York Times pojasnila, da je naloga združenja določanje pogojev za dostop do trga, neposreden nadzor nad industrijo pa je odgovornost državnih oblasti.

Preiskava kaže, da nezakonita trgovina z zlatom ni omejena na Madagaskar. Po ugotovitvah novinarjev je zlato, povezano s kolumbijskim mamilarskim kartelom, prek certificiranega obrata prišlo tudi v dobavno verigo ameriške kovnice.

V Papui Novi Gvineji so odkrili nezakonit rudnik, v katerem so delali otroci, njegovi dobavitelji pa so bili povezani s hčerinskim podjetjem velike certificirane družbe.

The New York Times poroča tudi o povezavah zlata z oboroženimi skupinami v Sudanu in nezakonitim rudarjenjem v amazonskem pragozdu.

Zaradi visokih cen zlata postaja njegovo pridobivanje vse privlačnejše za kriminalne združbe, saj lahko z njim ustvarjajo velike prihodke in jih vključujejo v zakonite finančne tokove.

Zlato velja za eno tradicionalnih oblik hranjenja premoženja. Kupujejo ga posamezniki, investicijski skladi, banke in centralne banke. Toda preiskava The New York Times odpira vprašanje, koliko lahko vlagatelji zaupajo certifikatom, ki naj bi zagotavljali zakonit in odgovoren izvor plemenitih kovin.

Ko je zlato enkrat pretopljeno, prečiščeno in vključeno v mednarodno trgovino, je njegov izvor brez zanesljive dokumentacije težko sledljiv.